Starejši ljudje znajo povedati veliko zgodbic in legend o kraju, v katerem prebivajo. Med Bizeljanci kroži stara legenda, ki pripoveduje, zakaj so cerkev svete Marije Magdalene v Orešju postavili prav na tem mestu, kjer jo najdemo danes.

Ustno izročilo namreč pravi, da se je v neki nevihtni noči začela podirati cerkvica svete Marjete, katere ostanke lahko najdemo še danes, in iz zvonika te cerkvice si je zvon utrl pot po strmem hribu navzdol ter se ustavil na mestu, kjer so domačini kasneje postavili sedanjo cerkev v Orešju.

Po trsni uši se je začelo povsem novo obdobje vinogradništva, ker je ta katastrofa na nek način povzročila hitrejši razvoj. Že leta 1884 je bila ustanovljena prva trsnica v prav na Bizeljskem, ki je tako je postalo celo zibelka vinogradništva v Sloveniji. Na ameriško podlago so cepili samo najboljše žlahtne sorte, korenito so spremenili način obdelave in s tem dosegli boljšo kvaliteto in večje pridelke.

Sredi 19. stoletja je razvoj starega bizeljskega vinogradništva dosegel višek. Leta 1845 se je na Bizeljskem prvič pojavila bolezen oidij, leta 1878 pa peronospora. Največja prelomnica, ki je zaznamovala vinogradništvo na tem območju, je nastopila v letih 1880-1884, ko se je pojavila trna uš (Filoksera) in uničila skoraj vse vinograde.

Leta 1884 je bila prav na Bizeljskem ustanovljena prva trsnica v Sloveniji, kjer so posadili štiri poskusne parcele po 1440m² s podlagami ameriških sort, ki jih trtna uš ni prizadela (Premelč, 1976; Rožman, 1997). N.Š.